Škrat Léšank naj bi bil po pričevanjih rudarjev eden izmed izbranih škratov, ki so bili zadolženi za varovanje skritega rova, ki vodi izpod cerkve Sv. Volbenka do kmetije Papež, sredi katerega naj bi se nahajal vhod v kraljestvo enega izmed zadnjih pribežališč škratov v naših krajih.
Najbolj zanimivo je, da so ga rudarji opisovali povsem drugače, kot so škrate opisovali v ostalih rudnikih na slovenskem. Velik okrog 80cm, čvrste a vitke postave, urejene kratke pričeske ter najbolj zanimivo, črnih oči. Rudarji so pogosto pripovedovali, da si črnino njegovih oči lahko primerjal z najbolj črnim kosom premoga. Pogosto jim je prekrižal pot, vendar ni nikoli izrekel besede. Sprva je med rudarji vladal velik strah, a so se ga kmalu navadili. Kot naj bi pripovedoval eden izmed najstarejših rudarjev, je samo enkrat spremenil izraz na svojem obrazu in dvignil roko, v kateri je vedno držal svetlečo palico s črnim krogom na koncu. To naj bi bilo takrat, ko so začrtali pot rova proti kmetiji Papež. Med rudarji je zavladal odpor, in zaradi vraževernosti niso hoteli kopati v tisto smer. Lastniki rudnika so tako morali edinkrat spremeniti načrtovano pot rovov – in še to je omenjeno samo v dnevniku rudnika, ki ga ima v lasti zbiralec starin na Lešah, a brez vzroka.
Sklepanja rudarjev o varovanju vhoda v kraljestvo škratov so se menda začela z najdbo kovinsko svetlečega medaljona, ki naj bi bil porisan z neznanimi znaki, ter trikotnikom in krogom.
Zadnjič naj bi škrata videli leta 1898 – pred nočjo, ki so jo rudarji opisovali kot noč luči, nekatere zvezde naj bi sijale tako močno, da so si morali vaščani zatiskati oči – saj naj bi bila bolečina neznosna.
Edina slikovna uprizoritev škrata Léšanka naj bi bila izgubljena med drugo svetovno vojno – ko so domačini skrivali premoženje pred plenjenjem.