Do začetka 19. stoletja je bilo na Lešah le nekaj samotnih kmetij. Leta 1818 pa je dunajski magistratni uslužbenec Blaž Mayer, ki je bil na obisku pri prijatelju iz vojaških let, posestniku Kresniku, pri raziskovanju okolice, odkril ležišča premoga. Pridobil si je zemljiško-knjižno pravico do premogovnega revirja in leta 1820 so začeli s kopanjem premoga.
Leta 1822 so rudarske pravice kupili bratje Rosthorn, ki so začeli v velikem obsegu odkrivati sloje premoga in urejati eksploatacijo. Rudnik se je začel močno širiti, ko so v prevaljski železarni odkrili način, kako lahko z leškim premogom pudlajo in valjajo železo; tako je leški premogovnik postal energetska osnova prevaljski železarni. V tem obdobju so speljali na Leše tudi cesto, da so po njej lahko prevažali premog do Prevalj, kasneje pa po pobočju hriba še konjsko železnico, ko so to opustili, pa še ozkotirno železnico.
V petdesetih letih devetnajstega stoletja je bil leški premogovnik, po proizvodnji premoga, največji premogovnik na Slovenskem. Leta 1847 so v vseh slovenskih rudnikih nakopali trikrat manj premoga kot na Lešah: Leše 33.200 ton, Hrastnik 1.500 ton, Kočevje 57 ton, Liboje 1.059 ton, Trbovlje 820 ton in Zagorje 9.400 ton. Tudi kvaliteta premoga je bila zelo dobra, najboljše vrste leških premogov so imele kalorične vrednosti okrog 5.400 kcal/kg. Leta 1862 je bilo največje število zaposlenih 910 delavcev, največ premoga pa so nakopali leta 1882, 70.000 ton.
Ker so se v rudniku pogosto zgodile tudi nesreče, so na Lešah leta 1858 prvi v Mežiški dolini ustanovili Bratovsko skladnico, ki je pomagala rudarskim družinam ob nezgodah. Bratovska skladnica je delovala vse do propada rudnika.
Z razvojem rudarstva, so se Leše začele razvijati v pravo delavsko naselje. Začeli so graditi delavske hiše (do leta 1875 je bilo zgrajenih 45 stanovanjskih poslopij), stanovanja za uradnike, šolo, bolnico, frlescimer, restavracijo...
Ko je leta 1899 prenehala z delovanjem prevaljska železarna, je bil to hud udarec za leški premogovnik. Od Alpinske rudarske družbe so odkupili rudnik grofje Henckel. Pod novim vodstvom je začel rudnik počasi hirati, od leta 1905 je proizvodnja premoga nenehno padala,
stanje se je vedno bolj slabšalo. Leta 1935 so rudarji ustanovili svojo Rudarsko zajednico in postali lastniki svojega, a žal že izčrpanega rudnika. Zajednica je kopala premog še do leta 1939, ko je rudnik šel v konkurz.
V 119 letih delovanja so v leškem rudniku skupno nakopali 3 000000 ton premoga.
Danes Leše niso več rudarsko naselje, a številne stavbe iz rudarskih časov še nagovarjajo in budijo spomin na preteklost.
