Študijski krožek 

Leše letos (2020) praznujejo zelo pomembno obletnico spomina  na začetek kopanja premoga 

Leški premogovnik, ki je postal pozneje energetska baza prevaljske železarne, je bil odkrit čisto po naključju. Leta 1818 se je mudil dunajski magistratni nameščenec Blaž Mayer na dopustu pri svojem tovarišu iz vojaških let, posestniku Kresniku na Lešah, kjer je pri svojem raziskovanju v leški okolici odkril izdanke premoga. Po podatkih prof. F. Baša si je Mayer še isto leto pridobil zemljiško-knjižno pravico do premogovnega revirja, po drugih virih pa izvirajo njegove rudarske pravice šele iz leta 1820, ko so začeli dejansko prvič kopati premog.
In Leše so se iz tihega zaselka, kraja samotnih kmetij razvile v pravo delavsko središče.
Letošnje leto smo imeli namen pripraviti več različnih dogodkov v počastitev te naše pomembne obletnice, a nam, žal, zaradi koronavirusa ni uspelo uresničiti vsega prvotno zastavljenega. 

Z Ljudsko univerzo Ravne na Koroškem smo že po zaključku lanskega študijskega krožka načrtovali delo za to šolsko leto in vsebino novih poti na poti naših neformalnih srečevanj. Vsega nismo uspeli uresničiti tako, kot smo si prvotno zamišljali in zastavili. Pri izpeljavi letošnjega študijskega krožka nam je bila največja ovira to, da se nismo mogli toliko osebno srečevati, sploh, ker je bila podružnična šola na Lešah zaprta in tudi po epidemiji ni bila odprta za zunanje obiskovalce. Vseeno pa smo se člani krožka odkrivali in spoznavali zgodovino našega premogovnika in na dan "izkopali" nove spomine starejših Lešanarjev, ki do sedaj še niso bili popisani.

Letošnje praznovanje 200-letnice začetka delovanja in kopanja leškega premoga smo torej obeležili tudi v študijskem krožku "200-letnica leškega premogovnika". Z njegovo vsebino smo obogatili kulturno dediščino kraja in z vsebino »raziskovanj« pripomogli k še večji vrednosti načrtovanih dogodkov ob praznovanju tega visokega jubileja. Skupaj z udeleženci študijskega krožka smo raziskovali, kje vse so bili na Lešah vhodi v rove, saj le še nekaj Lešanarjev ve za njihove lokacije – podatke bodo zapisali, mesta fotografirali in označili na terenu. Z udeleženci in domačini smo se pogovarjali o družinskem življenju v času rudarstva, raziskovali šege in navade ljudi, povezane z rudarstvom, brskali za starimi razglednicami … Po kraju smo iskali ostanke premoga (najdemo jih namreč še v strugah potokov), ki so bili osnova in pobuda za oblikovanje spominkov. Le-te smo izdelali in jih razdelili med vse obiskovalce zaključne prireditve ob odkritju pomnika rudarstva na Lešah.

Pri zbiranju gradiva in pripovedi in izdelavi rudarskih spominkov smo sodelovali: Slavko Kralj, Filip Jelen, Mojca Zorman, Mojca Pečnik, Blaž Pavlinec, Vera Kovač, Magda Šeruga, Ana Kogelnik, Milita Motnik, Klavdija Kodrun, Silvo Gorenšek, Tonja Krevh, Jasmina Delić, Hedvika Gorenšek. Naša mentorica v študijskem krožku je bila dr. Karla Oder.

Odločili smo se, da bomo nekaj zbranega fotografskega in pisnega gradiva, ki smo ga na novo zbrali in pridobili tekom izvedbe študijskega krožka 200-letnica leškega premogovnika, objavili na spletu, da bodo spomini na najpomembnejši del leške preteklosti brezplačno dostopni čim širši javnosti.

Fotografije, ki jih prikazujemo v nadaljevanju in o katerih smo se med delovanjem študijskega krožka tudi pogovarjali, so iz družinskih albumov članov študijskega krožka.

Zbrali smo tudi nekaj pesmi, ki govorijo o leškem rudniku, pripovedi in izdali smo filatelistični sklop, ki je izšel ob obletnici.
 

Zbirka starih razglednic Leš

Zbiratelj: Boštjan Gorenšek

Zbirka fotografskega gradiva rudarskih Leš

Fotografije so iz družinskih albumov članov študijskega krožka.

Zbirka pesmi

Lucija Mirkac, Marta Petre, Berta Pavlinec
 

RUDARSKA HIMNA LEŠKIH RUDARJEV

Himno sta nam zapeli Olga Čerpnjak in Rozka Časl.

Leški pevski zbor jo poje ob različnih priložnostih, posebej ob spominskih dnevih rudarstva.

 

Že vabi čas na delo nas,

iz rova se sliši zvonjenje,

pustiti moram starše vas,

tam v jami nas čaka trpljenje.

Podaj mi roko sestra, brat,

rudarji v nesreči so dostikrat,

hitimo na delo naprej, naprej, naprej,

za srečo naprej.

 

Ko bo nekoč tja v temno noč,

mrtvaški zvonček pozvanjal,

mi v božjo upamo pomoč,

Bog knape nikdar ni preganjal.

oj, zbogom bratje sestre ve,

rudarji se smrti prav nič ne boje,

nebo nam odprto je glej,

naprej, naprej, za srečo naprej.

 

Lucija Mirkac: RUDARSKA

 

Kopali smo globoko,

do skalne stene dna.

Zdaj gremo spet v globino,

ko jutro se pozna.

 

Na hribu zvon odmeva,

nas kliče v rove spet

in mi kot mravlje gremo

v tih podzemni svet.

 

Na hribu zvon te kliče,

da vstani že, rudar.

Zvečer se spet boš vrnil

na svetli beli dan.

 

Če pa zagrne tema

ti tvoj obraz vesel,

bo slišala dolina

zvonov mrtvaški spev.

 

Tedaj ostani v miru,

naj Bog ti da pokoj.

Za zdaj, prijatelj, srečno!

Le vrni se nocoj.

 

Marta Petre: RUDARJI

 

Kolona rudarjev prihaja po cesti,

težak in utrujen jim je korak,

globoko pod zemljo bili so na delu,

roke vse žuljave so od lopat.

 

Naši očetje, sinovi in bratje,

na delo vsak dan v rove gredo,

svetilka v roki preganja jim temo,

dokler ne osvetli to črno zlato.

 

Krampi zapojejo, sekajo premog,

v prahu in znoju rudarji trpe,

za vse garanje, ki čaka jih v rovih,

le slabo plačilo trpini dobe.

 

Dolga leta služili so tujcu,

trpeli, znojili so se pod zemljo,

zdravje, mladost jim tam je ostala,

prekmalu jim starost podala roko.

 

Ta pesem spominja me leških rudarjev,

med njimi naš oče nekdaj je trpel,

je rudnik že zdavnaj opuščen, pozabljen,

spomin na rudarje bo večno živel.

 

Berta Pavlinec: LEŠKI PREMOGOVNIK

 

Pred več kot dvesto leti na Lešah,

velik premogovnik je bil,

takrat se je tukaj na vasi,

trikrat na dan zvonec oglasil.

 

Ta vabil z donečim je glasom,

fante, dekleta, može, žene,

da tam v črnem rovu,

zopet se delo začne.

 

So zbrali  v rudarski se stavbi,

pomolili svoj  Oče naš,

da ta obvaroval bi nesreče,

rudarje prav sleherni čas.

 

Potem so v rov se podali,

prav tja, kjer je večna tema,

saj tam ob karbidovke luči,

podobna so bitja si vsa.

 

Ker znoj se pomešal je s prahom,

prepoznati ni moč jih bilo,

na obrazu si lahko le razločil

bele zobe in bistro oko.

 

 

Izmučeni, lačni in žejni

vrnili so se na plan,

a v glavi kovali načrte

so že za jutrišnji dan.

 

Tako so minevali dnevi,

vsak je bil skoraj enak,

le na plačilni dan v mesecu,

pretežko čakal je vsak.

 

Pripoved o črnem vrancu

Pripoved članice študijskega krožka Mojce Zorman.

 

 

Črni vranec – Švarci

Po prvi svetovno vojni je bilo rudniku na Lešah dodeljenih nekaj vojaških konj, ki so vojno preživeli, ostali pa so brez lastnikov. Med njimi je bil tudi črni vranec o katerem bo tekla beseda. Zagotovo je bil plemenitega rodu in ni spadal med težake, ki so iz rovov vozili vagončke s premogom.

V oskrbo in družabništvo je bil dodeljen Korlnu, ki je bil sprva kopač, po očetovi upokojitvi pa je delo prešlo nanj. Vedel je, da to ni ravno hvaležno delo, toda odkloniti je pomenilo ostati brez dela.

Voznikom je bilo treba vstati že pred četrto uro zjutraj, oskrbeti in nakrmiti konje še pred začetkom delovnega dne. K rednemu delu pa so najboljšemu konju pripadale še dodatne obveznosti.

V leški bolnišnici je zdravnik delal le občasno, zato je bilo treba v nujnih primerih iskati pomoč v Črni, nekajkrat pa celo v Celovcu. Bolezen se je ugotavljala le na podlagi urina ali po opisu bolečin in na osnovi takšne diagnoze so bila tudi izdana zdravila.

Ob sončnih nedeljskih popoldnevih so si mlade hčere rudniškega veljaka tu in tam zaželele vožnje po dolini, ali obiskov pri sorodnikih.

Sam direktor pa je prav rad s prijatelji v kateri od prevaljskih gostiln vrgel karte, kar je odvisno od sreče lahko trajalo tudi pozno v noč.

In vsa ta pota sta morala opraviti konj in njegov oskrbnik.

Vsem težavam navkljub, se je med Švarcijem, kakor so vranca imenovali, in Korlom, na teh poteh spletlo trdno tovarištvo. Konj ni bil le izredno lep, pač pa tudi prav prijazen in krotek, zato mu ni manjkalo še drugih prijateljsko naklonjenih občudovalcev.

Delo v rudniku je potekalo dvoizmensko. Pot do delovišča ju je vodila mimo trgovine, tam pa je Švarcija čakala skušnjava v podobi trgovca Kočana, ki je konja navadil na obvezen posladek – žemljo ali sladkorček. Kadar pa dobrotnika ni bilo na pragu, je Švarci s prednjimi nogami enostavno vstopil v trgovino in s pulta sam vzel zanj pripravljene dobrote.

Povedati je treba, da se Švarciju na popoldanski „šiht“ni nikdar mudilo. Za vsako mačko, ki je slučajno stekla čez cesto, je bilo treba pogledati in tudi lepo počakati, če je kakšen mimoidoči pokazal le najmanjšo željo po kratki debati s Korlnom.

Povsem druga pesem pa je bil odhod iz jutranje izmene domov. Družinam rudarjev je bilo dovoljeno brezplačno zbiranje premoga, ki je še ostal v jalovini. In tako so žene in otroci pred rovom čakali z ročnimi vozički „garami“, naloženimi s premogom in željo, da bi „gare“ čez klance do vasi potegnil konj.

Gorje, če je Švarci le s kotičkom očesa opazil te zanj namenjene tovore. Poskočil je, iztrgal vajeti iz rok in v dir do hleva. Ni ga bilo, ki bi ga lahko ulovil ali ustavil. Ker „gare“, te je pa res sovražil.

Ta idila je potekala več kot eno leto, do dne, ko konj nenadoma ni mogel več stopiti na eno od sprednjih nog. Temeljit pregled ni pokazal nič nenavadnega, ne zloma, ne izvina, niti udarca. Švarci pa je šepal tako hudo, da je bil končno obema z oskrbnikom dodeljen bolniški dopust.

Korl je negoval konja po svojih najboljših močeh, preizkušal po nasvetih vse vrste „žavb“, a izboljšanja pa ni bilo nobenega.

Zdravila sta se tako že tretji teden, ko pride od uprave strogi ukaz, da se imata javiti na delo – takoj! Še ta popoldan!

Švarci je tako šepal proti Frančiški (enemu izmed premogovniških vhodov), da je bil pogled nanj  srce trgajoč, zamuda pa večja od pol ure. Nadzornik ju je čakal sredi ceste, krilil z rokami in grozil z odpovedjo. Ves besen je med drugim vpil: “Če konj lahko vsaj desetkrat predirja direktorjevo njivo in pomendra vso pšenico, tudi za delo ni preveč bolan! Marš v jamo!“. Kaj je hotel Korl drugega kot  ošvrkniti z bičem po Švarcijevi zadnji plati. Konj je bil presenečen nad nenadno krutostjo, ki je doslej še nikdar ni občutil. Zarezgetal je, brcnil z zadnjimi nogami v zrak in bil tudi v hipu ozdravljen.

Delo se je normalno nadaljevalo, pa le za kratek čas. Nenadoma je začel konj na odsekih, kjer je bil rov na novo podprt, z glavo trkati ob vsak stropni tram.

Tesarji, ki naj bi bili za prenizek strop krivi, so se pošteno ujezili rekoč, naj raje pogledajo kako konj hodi z namerno dvignjeno glavo. Pomagalo je zopet staro zdravilo – ena krepka po zadnji plati.

Navada nekaterih delavcev je tudi bila, da so v času malice stoje v krogu obdelovali vaške novice in politiko nasploh. Nenadoma je eden med njimi poskočil kot od strele zadet in zavpil: „Kdo me je – kdo me je tako uščipnil?“.

Zadeva se je v presledkih še nekajkrat ponovila in ker nihče ni hotel biti kriv se je med njimi vnel že resen prepir, dokler se eden izmed njih ni odločil, da se bo namesto pogovora med malico raje ulegel v prazen vagonček. Skozi razpoko v vagončku je presenečen videl Švarcija, ki je navadno nedaleč stran hrustal svoj oves, kako je stopil z eno nogo naprej, iztegnil vrat in neusmiljeno uščipnil najbliže stoječega delavca, se bliskovito umaknil in z največjim zanimanjem gledal ravno v nasprotno smer.

Krivec je bil torej odkrit, čeprav sprva kar verjeti ni bilo mogoče, da lahko konj s svojim gobcem izvede nekaj tako preciznega. Diskutirali so še, vendar so pred tem vedno preverili varno razdaljo med seboj in konjem.

Proti koncu rudarjenja so lepega dne nenapovedano odpeljali v neznano vse rudniške konje, med njimi tudi Švarcija. Korl je to izgubo le težko prebolel in je o teh dogodivščinah prav rad pripovedoval, da je le imel poslušalce.

Rudniške naprave so večinoma propadle, preraslo jih je grmovje in spremenil čas. Spomin na tega konja, ki se ni odlikoval le po plemenitem videzu ampak tudi po izjemni inteligenci živi pa še danes. Nekateri starejši se ga spominjajo še iz svojega otroštva, drugi po pripovedovanju očetov in dedov.

Še v pozni starosti so Korlu stare utrujene oči spet zažarele, kadar je k njemu pritekel prvi vnuček, mu zlezel na kolena, ga objel okrog vratu in zaprosil:“Dedi, povej mi še enkrat o tistem konji.“

Ja – od srca rad ....

 

Zbrano gradivo je prikaz in eden od rezultatov delovanja študijskega krožka 200-letnica leškega premogovnika, ki je potekal na Ljudski univerzi Ravne na Koroškem v letu 2020 (mentorica: dr. Karla Oder) in ki ga je sofinanciralo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije.